|
|
Vprašanje različnih možnosti odziva nasprotnikov je povezano z oceno grožnje. Tisti, ki razvijajo balistične izstrelke, v njih vidijo več namenov – možnost odvračanja, prisile in prestiža, pa tudi napada. Obramba pred balističnimi izstrelki bi kljub temu nekatere nasprotnike navedla k temu, da bi začeli razmišljati o drugih možnostih napada, kot so letala s posadko, manevrirni izstrelki, letala brez posadke ali bombe, skrite v ladjah, zasidranih v pristaniščih. Če bi odpovedalo opazovanje na morju, bi v slednjem primeru ne bilo nikakršne možnosti obrambe, razen da bi ugotovili, kdo je nastavil bombo in (podobno kot pri deklarirani politiki odvračanja) krivca kaznovali. Sprožanje vprašanja, ali bi nasprotnik lahko zaobšel tovrstne Natove ukrepe, paradoksalno govori v prid protiraketni obrambi, saj implicira, da bi taka obramba lahko uspešno prepričala nasprotnika, da se ne odloči za nabavo balističnih izstrelkov. Nasprotniki, odločeni, da se oprejo na balistične izstrelke, bi lahko nabavili sredstva za preboj in druge protiukrepe, ki sta jih razvili Rusija in Kitajska, vendar pa ne bi mogli biti prepričani, da bodo s tem premagali tehnologije, namenjene njihovemu odkrivanju in izničenju.
|