|
|
Spijts regelmaat en focus op transculturele communicatie, is het Esperanto inmiddels uitgegroeid tot een normale taal in de zin dat het moedertaalsprekers en dichters heeft, en nieuwe termen verwerft, net als elke andere taal, door te lenen uit andere talen of door creatief gebruik in zijn taalgemeenschap, waardoor de invloed van de verdere taalplanning vermindert, met een Academie die even machteloos is als de Académie Française.
|
|
|
in profesionalnih žargonih, ki imajo pogosto poenostavljeno slovnico in kopico terminov (npr. letalska angleščina). Celotni jeziki, ki so ustvarjeni na podlagi obstoječih človeških jezikov, se imenujejo a posteriori jeziki, medtem ko se jeziki, katerih podlaga so filozofski sistemi, logika, simboli, zvoki itd. imenujejo a priori jeziki. Ista nasilna stoletja, ki so trpela pod kapricami nacionalnega načrtovanja jezikov in kulturnega zatiranja manjšin, so bila tudi vir protigibanj, katerih cilj je bil kulturno vključevanje a posteriori jezikov v humanistično agendo. Najbolj uspešen od teh projektov je bil esperanto, ki je bil ustvarjen leta 1887 na podlagi obstoječih, pretežno romanskih jezikov in ki ima popolnoma pravilno slovnico ter sistem pripon, ki omogočajo enostavno tvorjenje novih besed. Kljub svoji pravilnosti in osredotočenosti na medkulturno komunikacijo, je esperanto v tem času zrasel v normalen jezik, v smislu, da ima naravne govorce in pesnike in da vključuje nove termine tako kot vsak drug jezik, s pomočjo sposojanja ali kreativne uporabe svojih govorcev, s čimer zmanjšuje vpliv jezikovnega načrtovanja, ter z lastno akademijo, ki je prav tako nemočna kot Académie Française. V tem smislu je esperanto danes manj načrtovan jezik kot na primer nova norveščina, ki potrebuje stalno čiščenja, da bi ohranila svojo identiteto.
|
