|
|
Precej nevtralen pristop k klasifikaciji je paradigmatični pristop. Deluje neodvisno od referenta, definicij, etimologije in opazovanja, preprosto s preizkušanjem katere besede lahko medsebojno nadomestimo v enakem kontekstu. Na primer kontekst "sedla je na..." nam bo pomagal klasificirati stol, kavč, sedež, klop kot podobno zadevo ("pohištvo za sedenje"). Poleg tega je precej lažje razložiti kaj je stol, s tem, da opišemo kaj je njegov namen (je za sedenje) kot da ga natančno definiramo (koliko nog? če sploh?). Ne glede na to pa bo imela vsaka kultura svojo idejo o tem, kaj je "tipično orodje za sedenje", pa naj bo to stol ali tatami, in vsako sedalo bo opisano glede na to, kako se razlikuje od "normalnega" stola. Zakaj? Eksperimentalni psihološki dokazi pričajo o temu, da ljude ustvarjajo svoje semantične pokrajine tako, da kopičijo koncepte okrog tako imenovanih semantičnih prototipov. Če nekoga prosite, da imenuje neko orodje, bo to v visokem odstotku primerov kladivo, glasbeni instrument bo violina, številka bo 7... Vendar to ni ne telepatija, ne črna magija. Gre zgolj za semantično učinkovitost, saj je lažje razlikovati kot definirati. Otroci začnejo s prototipi kot so "pes" in "jabolko", potem pa se skozi opazovanje ali je koncept X bližje "psu" ali "jabolku" naučijo kaj so živali in kaj sadje. To je tudi razlog, zakaj mnogi otroci nekaj časa pravijo mačkam psi (ljubki in kosmati), paradižnikom pa jabolka (okrogla in rdeča).
|
