|
|
Ez a generáció a hagyományok és a hagyományos kifejezési eszközök iránti fokozott érdeklődésével és egyéni viszonyulásával más olvasatot ad ezeknek az értékeknek a nagy elődök stílusjegyeinek idézésével vagy a témasablonokra való közvetlen utalással és a történelmileg értelmezett tartalmuktól való elhatárolódással, a problémamátrixok asszociatív „zanzásításával”, a hagyományos értékek „dogmatikus” értelmezésének ironizáló elvetésével, a történelmi kontextus metaforizálásával, és más módokon. Az értelmezési módok változásával párhuzamosan megváltozott a hagyománnyal folytatott alkotó párbeszéd vezérlő elve is.
|
|
|
Ta generacija je s povečanim zanimanjem za tradicijo in tradicionalne medije ustvarjala tudi lastni odnos do njih z drugačnim dojemanjem teh vrednot: s citiranjem stilskih obeležij velikih predhodnikov ali z neposrednim namigom na tematsko predlogo in distanciranjem od njene vsebine v zgodovinskih konotacijah, z asociativnim »tachem« problemske matrice, z ironičnim odklonom od »dogmatske« interpretacije tradicionalnih vrednot, z metaforičnim dotikom zgodovinskega konteksta, pa tudi drugače. Vendar, kakor koli so se spreminjali načini interpretacije, se ni spreminjalo ustvarjalno načelo, na katerem je tudi vzpostavljala lasten dialog s tradicijo. Te zrele dialoške oblike s prepoznavnimi avtorskimi podpisi je kritika prepoznala na hrvaški likovni sceni v 7. in 8., še posebej pa v 9. desetletju prejšnjega stoletja in jih označila kot vreden prispevek k sodobni umetnosti. Mnogi umetniki skorajda iste starosti s sprejetjem klasičnih likovnih medijev le-te niso sprejeli dogmatsko, še manj pa njihove tematsko »kanonizirane« vsebine, akademski postopek in metodologijo interpretacije, temveč predvsem kot možnost drugačnega izražanja z enakimi sredstvi in v enakem mediju, pri čemer so za svojo stvaritev odkrivali nove duhovne prostore v novih likovnih vrednotah. Treba je povedati, da se pri sprejemanju tradicionalnih vrednot niso sklicevali nanje kot na svoj program ter da graditev lastnega odnosa do tradicije niso promovirali kot ustvarjalni manifest. S sklicevanjem na tradicionalne vrednote so izražali obenem svoje stališče oziroma gradili drugačen pristop do njih, z distanciranjem od trendovskih estetik, zlasti tistih, ki so z agresivnim radikalizmom trgale povezave z dediščino. Vendar pa ostaja tudi dejstvo, ki na paradoksalen način priča o tem, da so posamezni umetniki, ki so se temu upirali, pri svojem delu ravno tako uporabljali te izkušnje.
|