|
Therefore, instead of talking about biopolitics, we should talk, in Mbembe’s words, about necropolitics. Biopolitics involves articulating the politics of life, where life (does not matter any more, being bare of life with forms) is seen as the zero degree of intervention of each and every policy.
|
|
Zato je pomembno poudariti, da je življenje v nekdanjih jugoslovanskih državah kakor tudi v državah nekdanjega vzhodnega bloka danes organizirano v skladu s standardi, ki jih določa prvi kapitalistični svet. Če je tako, potem bi bilo treba biopolitiko, ki operira in upravlja z življenji, še bolj stopnjevati. Pri biopolitki gre za artikulacijo politike življenja, kjer življenje (ki ni več pomembno, ker je le še golo življenje ali način življenja) predstavlja ničto stopnjo, zato lahko vanj poseže prav vsaka politika. Danes presežna vrednost in njena kapitalizacija temeljita na smrti (mrtvih svetovih). V prvem kapitalističnem svetu ne gre za logiko maksimiranja vrednosti življenja, pač pa za logiko, ki omogoča le minimalne pogoje za preživetje, včasih pa še tega ne. Po tej logiki je namreč organizirano sodobno neoliberalno globalno-kapitalistično družbeno telo. Stanje življenjskega minimuma se kaže v trenutnih razmerah v Evropi, ki segajo od zahtev po nadzorovanju procesov prekernosti do izgube socialne države, socialne in zdravstvene varnosti, da evropske politike poostrenega nadzora na schengenski meji niti ne omenjam. Na novo predlagani ukrepi za nadzor schengenske meje predstavljajo tiste ločnice, na podlagi katerih se bodo regulirali procesi in politika smrti. Tisti, ki bodo ustavljeni na evropski meji, so že živi mrtveci, ki nimajo več kaj izgubiti, tudi življenja ne. Poostrena in usklajena evropska imigracijska politika, ki omogoča ureditev statusa imigrantov in drugih, je le politika, ki omogoča vzpostavitev sistema za ubijanje, iztrebljanje in uničenje teh teles brez življenja (če bodo zavrnjena) na schengenski meji.
|