zone – Slovenian Translation – Keybot Dictionary

Spacer TTN Translation Network TTN TTN Login Deutsch Français Spacer Help
Source Languages Target Languages
Keybot 46 Results  www.via-alpina.org
  Hiking the Via Alpina ...  
Parc National de la Vanoise (zone périphérique)
Vmesna etapa (možnosti prenočitve)
  Hiking the Via Alpina ...  
Parc National du Mercantour (zone périphérique)
Vmesna etapa (možnosti prenočitve)
  Hiking the Via Alpina ...  
Parc National des Ecrins (zone périphérique)
Vmesna etapa (možnosti prenočitve)
  Hiking the Via Alpina ...  
The Luknja Pass is a deep cut in the western border of Triglav's Northern Rock Face. It lies at 1,758 m and marks the boundary between the western and eastern Julian Alps, and between the Mediterranean and Alpine zone.
Luknja, globoko zarezani prelaz – od tod tudi ime – na zahodnem robu triglavske Severne stene v nadmorski višini 1758 m, ki povezuje dolino Vrat z Zadnjico v dolini Soče, predstavlja ločnico med zahodnimi in vzhodnimi Julijskimi Alpami ter med sredozemskim in gorskim podnebjem. Ravno zaradi stika, kjer se mešajo različni vetrovi, velja Luknja za naravni barometer. Tukaj poteka hidrografska razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem: vode zahodno od nje se stekajo v Sočo, vode vzhodno pa v Savo. Hidrografska razvodnica je greben ali mejna črta med sosednjima prispevnima območjema in se določi glede na naravni tok površinskih in podzemnih voda. Jadransko-črnomorska razvodnica deli Slovenijo asimetrično. Voda s kar 81 % ozemlja odteka proti vzhodu in pripada črnomorskemu povodju. Jadransko povodje zavzema le 19 % ozemlja in prispeva kar 29 % odtoka iz Slovenije. Ta razlika nastaja zato, ker je zahodni del Slovenije zelo namočen.
  Hiking the Via Alpina ...  
Vaduz, the main town of Liechtenstein with a new pedestrian zone, boasts an interesting and very wide-ranging tourist offer. Your attention will be magically drawn to Vaduz Castle situated high above Vaduz.
Vaduz je glavno mesto Liechtensteina in se ponaša z novo cono za pešce ter nudi zanimivo in pestro paleto turistične ponudbe. Dvorec Vaduz, visoko nad mestom, čarobno privlači pogled. Poleg okrepčila v kavarni, je priporočljiv obisk muzeja umetnosti, poštnega muzeja in znamk ali smučarskega muzeja. Tudi na športnem področju ponuja Vaduz veliko možnosti. Na voljo je velik bazen na odprtem, center za squash, teniška igrišča in tudi moderen nogometni stadion, minigolf in prijetno omrežje pešpoti in kolesarskih poti. Številne naravne lepote, kot so, na primer, naravni park Haberfeld, vabijo k počitku.
  Hiking the Via Alpina ...  
Japanese Garden. Le Métropole Shopping Centre. La Condamine neighbourhood: market. Pedestrian zone on Rue Princesse Caroline. Port Hercule. Sainte Dévote Church Monaco-Ville, Le Rocher neighbourhood: the Old Town.
Četrt Jardin Exotique in Moneghetti: eksotični vrt, predzgodovinska jama Observatoire, predzgodovinski antropološki muzej, park princese Antoinette. Četrt Monte-Carlo: kasino, vrtovi in terase kasina, kino, Grimaldi Forum, narodni muzej, avtomati in lutke iz starih časov, japonski vrt, nakupovalni center Métropole. Četrt Condamine: tržnica, zona za pešce na Ulici princese Caroline, pristanišče Hercule, cerkev Sainte Dévote. Četrt Monaco-Ville, Rocher: staro mestno jedro, Place du Palais, knežja palača, Musée des Souvenirs Napoléoniens et Collection des Archives Historiques du Palais (muzej Napolenovih zasebnih predmetov in zbirka zgodovinskih arhivov), vrtovi Saint Martin, katedrala, oceanografski muzej, muzej Chapelle de la Visitation, muzej voščenih lutk. Četrt Fontvieille: stadion Louiosa II., pot skulptur, polje vrtnic, razstava zbirke bivših vozil S.A.S.- a, muzej znamk in kovancev, pomorski muzej, živalski vrt, nakupovalni center.
  Hiking the Via Alpina ...  
While at the Hirschberg summit you are still standing on Triassic rock, this is joined to the north by a zone with Jurassic limestone, until the mountains with the roundish forms of the flysch zone (mighty nappe series of clay and sand, created in the Cretaceous period and in the Tertiary period as soft sediment strata on the deep sea-bed) and a narrow strip of the Helevetic nappe (likewise soft sediment from the Cretaceous period) sink into the prealpine region.
Z vrha Hirschberga (pa tudi z vrha Vorgipfla, do katerega imamo s koče Hirschberghaus 5 minut hoda), dobimo kratek vpogled v kulturno krajino doline Tegernsee, ki jo je ustvaril manjši tukajšnji ledenik (ledenik Tegernsee). Ker iz Centralnih Alp ni prineslo prav veliko materiala, je čelo ledenika prav na obrobju Alp pri Gmundu ustvarilo moreno - ki pa ne leži daleč v predalpskem svetu, kakor morene jezer Ammersee in Starnbergersee. Na področju jezer Tegernsee – Schliersee se molasi, helvetikumu in flišu pridružijo še alpinski apnenci iz dobe triasa in jure. Ti trdi, svetli apnenci, ki so v mezozoiku nastali kot sedimenti v plitvih morjih, tvorijo bolj strme skalnate stene gora ob jezerih Tegernsee oz. Schliesersee. Medtem, ko na vrhu vzpetine Hirschberg stojimo še na triasnih kamninah, pa se jim na severu pridruži področje z jurskimi apnenci. Zatem se pogorje z zaobljenimi oblikami flišnih področij (fliš: debele menjajoče se plasti iz gline in peska, ki so kot mehke sedimentne plasti v globokih morjih nastale v obdobjih krede in terciarja) in z ozkim pasom helvetikuma (helvetikum: mehki sedimenti iz obdobja krede) spusti v predalpski svet. Tam se mu priključi molasno področje. »Molasa« je izraz, katerega dobesedni pomen je „mehka kamenina“. To so sedimenti, ki so jih med orogenezo odlomile dvigajoče se osnove Alp in so jih nato reke prenesle v globoka sedimentacijska korita. Tukaj se je material postopoma strdil in tako so nastali konglomerati in peščenjaki. Tako si torej lahko razložimo kontrastne oblike pokrajine (strme skalne stene /zaobljene pokrajinske oblike), ko trdi apnenci na severu nenadoma preidejo v pretežno mehke, hitro preperevajoče kamnine fliša, helvetikuma in molase. Preden reka Isar zapusti gore, teče skozi Isarski kot (Isarwinkel). Osrednji kraj te široke doline je Lenggries. Joseph Friedrich Lentner (ki je po naročilu bavarskega kronskega princa in kasnejšega kralja Maksimilijana II. v letih 1846-1851 potoval po Bavarskem, in zanj vodil oz. zapisoval etnografsko „inventuro“ dežele), o dolini Isarja pravi: „Prijazna, dobro pozidana prednja dolina, ki sega do spodnjega Lenggriesa, s čudovito lepo planoto (..). Lenggries dostojanstveno in udobno počiva na širokem prodnatem rečnem koritu.“ V nadaljevanju Lentner opisuje prebivalce in njihove hiše: „Na bregovih Isarja živijo postavni, lepi, visokorasli in lepo grajeni ljudje. Obrazi s pravilnimi potezami, moški privlačnejši od žensk, gibčni, močni in vzdržljivi…V vaseh, pa tudi v individual
  Hiking the Via Alpina ...  
The highest and southernmost tectonic unit of the Allgäu Alps is the upper eastern alpine nappe (limestone alpine band Oberostalpin - Kalkalpin), which boasts very striking and sheer peaks such as the Mädelegabel (2,645m) and the Große Krottenkopf (2,656m) and comprises a large part of the Allgäu Alps (Allgäu limestone alps). The famous Allgäu “grass mountains” with their sharp, steep ridges and crests cover a many-faceted zone of medium altitude.
Allgäuske Alpe, ki sestojijo iz večjih geoloških enot z različnimi kamninami, odražajo vso kompleksnost njihove geološke zgradbe. Te enote so se pred gorotvornim gibanjem zelo različno razvijale, daleč vsakasebi, preden so se ob nastanku Alp združile v eno samo pogorje. Zato so krajinske oblike tako strnjene, kot le v malokateri drugi regiji v Severnih Alpah. Najvišja in najjužneje ležeča tektonska enota Allgäuskih Alp je Ober, (avstroalpin oz. apneniški alpin oz. kamnina Apneniških Alp), ki tvori tako markantne in strme vršace, kot sta npr. Mädelegabel (2645 m) in Großer Krottenkopf (2656 m) in obsega velik del Allgäuskih Alp (Allgäuske apneniške Alpe). Znamenite allgäuske „travnate gore“ so s svojimi ostrimi in strmimi slemeni in in grebeni srednjevisoke in raznolike pokrajine. Najbolj znani med njimi sta Höfats, 2259 m, in Schneck, 2268 m. Sestavljeni sta iz apnenca z aptihi (aptih: grizalni aparat izumrlih amonitov, glavonožcev -op.prev.), ki rahlo prepereva, in pisanega laporja (allgäuska plast) in imata zelo bujno rastje. Za eno izmed pokrajin iz trdega škrapljastega apnenca, allgäuskega helvetikuma, so značilne svojevrstne oblike vzpetine Hoher Ifen, planote Gottesacker in vzpetine Grünten, ki vse leže na zahodnem obrobju Allgäuskih Alp. „Gottesacker“ je ena izmed najbolj impresivnih kraških puščav v Vzhodnih Alpah in je podobna „morju, ki je med največjo razburkanostjo nenadoma okamenelo.“ Nasprotno pa konglomeratna gorstva Nagelfluh na severu, katerih najvišji vrh je Hochgrat, 1832 m, sestavljajo masivni konglomerati molase (molasa: terciarne apnenčaste ali peščene plasti v alpskem predgorju -op.prev.). Najvišja vzpetina zaobljenih, nenevarnih in zelenih flišnih gorstev (fliš: pogosto menjajoče se tanke plasti laporja in peščenjaka-op.prev.) Allgäuskih Alp je vrh Riedberger Horn, 1786 m. Ker majhen prostor nudi najrazličnejše pogoje za življenje oz. habitate (tla, višina, podnebje), se je tu razvilo zelo bogato rastlinstvo. V dolinah prevladujejo kmetijsko obdelane travniške površine, in mešani listnati gozdovi, ki jim sledijo gorski gozdovi, v katerih prevladujejo smreke. Na pašniških gorskih travnikih - kulturni krajini, ki jo je človek pridobil s krčenjem gorskega gozda - alpsko cvetje zasije v vsej svoji lepoti. Tako spomladi južne gorske strmine prekrivajo živomodri cvetovi Clusijevega svišča, prevzamejo pa nas tudi rožnatordeči moknati jegliči in zlatorumeni gorski avriklji. V začetku junija lahko tukaj najdemo zagotovo najlepšo algaäusko o
  Hiking the Via Alpina ...  
While at the Hirschberg summit you are still standing on Triassic rock, this is joined to the north by a zone with Jurassic limestone, until the mountains with the roundish forms of the flysch zone (mighty nappe series of clay and sand, created in the Cretaceous period and in the Tertiary period as soft sediment strata on the deep sea-bed) and a narrow strip of the Helevetic nappe (likewise soft sediment from the Cretaceous period) sink into the prealpine region.
Z vrha Hirschberga (pa tudi z vrha Vorgipfla, do katerega imamo s koče Hirschberghaus 5 minut hoda), dobimo kratek vpogled v kulturno krajino doline Tegernsee, ki jo je ustvaril manjši tukajšnji ledenik (ledenik Tegernsee). Ker iz Centralnih Alp ni prineslo prav veliko materiala, je čelo ledenika prav na obrobju Alp pri Gmundu ustvarilo moreno - ki pa ne leži daleč v predalpskem svetu, kakor morene jezer Ammersee in Starnbergersee. Na področju jezer Tegernsee – Schliersee se molasi, helvetikumu in flišu pridružijo še alpinski apnenci iz dobe triasa in jure. Ti trdi, svetli apnenci, ki so v mezozoiku nastali kot sedimenti v plitvih morjih, tvorijo bolj strme skalnate stene gora ob jezerih Tegernsee oz. Schliesersee. Medtem, ko na vrhu vzpetine Hirschberg stojimo še na triasnih kamninah, pa se jim na severu pridruži področje z jurskimi apnenci. Zatem se pogorje z zaobljenimi oblikami flišnih področij (fliš: debele menjajoče se plasti iz gline in peska, ki so kot mehke sedimentne plasti v globokih morjih nastale v obdobjih krede in terciarja) in z ozkim pasom helvetikuma (helvetikum: mehki sedimenti iz obdobja krede) spusti v predalpski svet. Tam se mu priključi molasno področje. »Molasa« je izraz, katerega dobesedni pomen je „mehka kamenina“. To so sedimenti, ki so jih med orogenezo odlomile dvigajoče se osnove Alp in so jih nato reke prenesle v globoka sedimentacijska korita. Tukaj se je material postopoma strdil in tako so nastali konglomerati in peščenjaki. Tako si torej lahko razložimo kontrastne oblike pokrajine (strme skalne stene /zaobljene pokrajinske oblike), ko trdi apnenci na severu nenadoma preidejo v pretežno mehke, hitro preperevajoče kamnine fliša, helvetikuma in molase. Preden reka Isar zapusti gore, teče skozi Isarski kot (Isarwinkel). Osrednji kraj te široke doline je Lenggries. Joseph Friedrich Lentner (ki je po naročilu bavarskega kronskega princa in kasnejšega kralja Maksimilijana II. v letih 1846-1851 potoval po Bavarskem, in zanj vodil oz. zapisoval etnografsko „inventuro“ dežele), o dolini Isarja pravi: „Prijazna, dobro pozidana prednja dolina, ki sega do spodnjega Lenggriesa, s čudovito lepo planoto (..). Lenggries dostojanstveno in udobno počiva na širokem prodnatem rečnem koritu.“ V nadaljevanju Lentner opisuje prebivalce in njihove hiše: „Na bregovih Isarja živijo postavni, lepi, visokorasli in lepo grajeni ljudje. Obrazi s pravilnimi potezami, moški privlačnejši od žensk, gibčni, močni in vzdržljivi…V vaseh, pa tudi v individual
  Hiking the Via Alpina ...  
The glaciers have dramatically receded since the middle of the 20th century. In the scour zones, however, the last floods of 1850 and 1920 can still be clearly traced on the side moraines. The development of the vegetation, from the first pioneer plants in the glacial scour zone to the vividly coloured mixed plant populations in the area of the 1850’s moraines, is of great botanical interest.
Kotanja pod prelazom Bielerhöhe je celinsko razvodje rek Ren (Baltik) in Donave (Črno morje) in povezuje dolini Paznauntal in Montafon. Ob pogledu na akumulacijsko jezero Silvretta se pred našimi očmi zvrstijo ugledni zaledeneli predstavniki vorarlberških tritisočakov: Piz Buin (z 3.312m najvišji vrh pokrajine), Silvrettahorn (3.244m) in Schneeglocke (3.223m). Vzhodno od tu se nad ledenikom Vermunt kot skupno stičišče občin Vorarlberg, Tirol in Graubünden dviga vzpetina Dreiländerspitze (3.197m). Ledeniki so od sredine 20. stoletja izpostavljeni naglemu topljenju. Na strankih morenah so visoki nivoji ledenika iz obdobja med 1850 in 1920 še dobri vidni. Za botanike je zanimiv razvoj rastlinstva od prvih pionirskih rastlin na čelu ledenika, pa do mešanih rastlinskih združb na morenah iz leta 1850. Potoki, ki izvirajo v čelu ledenikov Vermunt in Ochsental, tvorijo začetek reke Ill. Ill kot glavna reka teče skozi dolini Montafon in Walgau, in se pri kraju Feldkirch izliva v Ren. Gorska veriga med Partenenom in prelazom Hochmaderer velja za ekološko zgledno, v glavnem prvobitno in naravno gorsko biotopno področje in je značilno za silikatne Alpe v Vorarlbergu. … Dragocenost te pokrajine ni le v njeni prvobitnosti in precejšnji neokrnjenosti, temveč tudi v popolni paleti alpske favne (razen iztrebljenih večjih zveri), ki jih je najti v dobrih populacijah (Georg Grabherr, Biotopinventar Montafon, 1984, 804). Tukaj so se že pred nekaj desetletji udomačile tudi večje črede alpskih kozorogov. Kjer se danes razprostira akumulacijsko jezero Silvretta, je ravnica visokogorske doline do konca 30-ih let prejšnjega stoletja služila kot alpski pašnik Großvermuntalpe. Z Vermuntom so od srednjega veka dalje gospodarili retoromanski kmetje iz Ardeza in Guarda v občini Unterengadin. Med interglacialno otoplitvijo še ni bilo zelo nevarno, živino gnati po zaledenelem prelazu Vermunt. Od 16. stoletja naprej pa so se ledeniki pričeli premikati naprej, zaradi česar je bilo živino vedno težje voditi, tako da so Engadinci v 18. stoletju svoje planinske pašnike prodali montafonskim kmetom. Po I. svetovni vojni je postalo območje Vermunta glavna oporna točka leta 1922 ustanovljenih voralberških elektrarn na Illu. V letih 1925-1930 so zgradili vermuntsko akumulacijsko jezero z vermuntsko elektrarno v Partenenu, ter toplovod v Porenju, ki je bil prvi toplovod v Evropi. V letih 1938-1952 so zgradili še zbiralnik Silvretta in zgornjo elektrarno v Vermuntu. Dovoz, ki je bil sprva namenjen
  Hiking the Via Alpina ...  
While at the Hirschberg summit you are still standing on Triassic rock, this is joined to the north by a zone with Jurassic limestone, until the mountains with the roundish forms of the flysch zone (mighty nappe series of clay and sand, created in the Cretaceous period and in the Tertiary period as soft sediment strata on the deep sea-bed) and a narrow strip of the Helevetic nappe (likewise soft sediment from the Cretaceous period) sink into the prealpine region.
Z vrha Hirschberga (pa tudi z vrha Vorgipfla, do katerega imamo s koče Hirschberghaus 5 minut hoda), dobimo kratek vpogled v kulturno krajino doline Tegernsee, ki jo je ustvaril manjši tukajšnji ledenik (ledenik Tegernsee). Ker iz Centralnih Alp ni prineslo prav veliko materiala, je čelo ledenika prav na obrobju Alp pri Gmundu ustvarilo moreno - ki pa ne leži daleč v predalpskem svetu, kakor morene jezer Ammersee in Starnbergersee. Na področju jezer Tegernsee – Schliersee se molasi, helvetikumu in flišu pridružijo še alpinski apnenci iz dobe triasa in jure. Ti trdi, svetli apnenci, ki so v mezozoiku nastali kot sedimenti v plitvih morjih, tvorijo bolj strme skalnate stene gora ob jezerih Tegernsee oz. Schliesersee. Medtem, ko na vrhu vzpetine Hirschberg stojimo še na triasnih kamninah, pa se jim na severu pridruži področje z jurskimi apnenci. Zatem se pogorje z zaobljenimi oblikami flišnih področij (fliš: debele menjajoče se plasti iz gline in peska, ki so kot mehke sedimentne plasti v globokih morjih nastale v obdobjih krede in terciarja) in z ozkim pasom helvetikuma (helvetikum: mehki sedimenti iz obdobja krede) spusti v predalpski svet. Tam se mu priključi molasno področje. »Molasa« je izraz, katerega dobesedni pomen je „mehka kamenina“. To so sedimenti, ki so jih med orogenezo odlomile dvigajoče se osnove Alp in so jih nato reke prenesle v globoka sedimentacijska korita. Tukaj se je material postopoma strdil in tako so nastali konglomerati in peščenjaki. Tako si torej lahko razložimo kontrastne oblike pokrajine (strme skalne stene /zaobljene pokrajinske oblike), ko trdi apnenci na severu nenadoma preidejo v pretežno mehke, hitro preperevajoče kamnine fliša, helvetikuma in molase. Preden reka Isar zapusti gore, teče skozi Isarski kot (Isarwinkel). Osrednji kraj te široke doline je Lenggries. Joseph Friedrich Lentner (ki je po naročilu bavarskega kronskega princa in kasnejšega kralja Maksimilijana II. v letih 1846-1851 potoval po Bavarskem, in zanj vodil oz. zapisoval etnografsko „inventuro“ dežele), o dolini Isarja pravi: „Prijazna, dobro pozidana prednja dolina, ki sega do spodnjega Lenggriesa, s čudovito lepo planoto (..). Lenggries dostojanstveno in udobno počiva na širokem prodnatem rečnem koritu.“ V nadaljevanju Lentner opisuje prebivalce in njihove hiše: „Na bregovih Isarja živijo postavni, lepi, visokorasli in lepo grajeni ljudje. Obrazi s pravilnimi potezami, moški privlačnejši od žensk, gibčni, močni in vzdržljivi…V vaseh, pa tudi v individual
  Hiking the Via Alpina ...  
The highest and southernmost tectonic unit of the Allgäu Alps is the upper eastern alpine nappe (limestone alpine band Oberostalpin - Kalkalpin), which boasts very striking and sheer peaks such as the Mädelegabel (2,645m) and the Große Krottenkopf (2,656m) and comprises a large part of the Allgäu Alps (Allgäu limestone alps). The famous Allgäu “grass mountains” with their sharp, steep ridges and crests cover a many-faceted zone of medium altitude.
Allgäuske Alpe, ki sestojijo iz večjih geoloških enot z različnimi kamninami, odražajo vso kompleksnost njihove geološke zgradbe. Te enote so se pred gorotvornim gibanjem zelo različno razvijale, daleč vsakasebi, preden so se ob nastanku Alp združile v eno samo pogorje. Zato so krajinske oblike tako strnjene, kot le v malokateri drugi regiji v Severnih Alpah. Najvišja in najjužneje ležeča tektonska enota Allgäuskih Alp je Ober, (avstroalpin oz. apneniški alpin oz. kamnina Apneniških Alp), ki tvori tako markantne in strme vršace, kot sta npr. Mädelegabel (2645 m) in Großer Krottenkopf (2656 m) in obsega velik del Allgäuskih Alp (Allgäuske apneniške Alpe). Znamenite allgäuske „travnate gore“ so s svojimi ostrimi in strmimi slemeni in in grebeni srednjevisoke in raznolike pokrajine. Najbolj znani med njimi sta Höfats, 2259 m, in Schneck, 2268 m. Sestavljeni sta iz apnenca z aptihi (aptih: grizalni aparat izumrlih amonitov, glavonožcev -op.prev.), ki rahlo prepereva, in pisanega laporja (allgäuska plast) in imata zelo bujno rastje. Za eno izmed pokrajin iz trdega škrapljastega apnenca, allgäuskega helvetikuma, so značilne svojevrstne oblike vzpetine Hoher Ifen, planote Gottesacker in vzpetine Grünten, ki vse leže na zahodnem obrobju Allgäuskih Alp. „Gottesacker“ je ena izmed najbolj impresivnih kraških puščav v Vzhodnih Alpah in je podobna „morju, ki je med največjo razburkanostjo nenadoma okamenelo.“ Nasprotno pa konglomeratna gorstva Nagelfluh na severu, katerih najvišji vrh je Hochgrat, 1832 m, sestavljajo masivni konglomerati molase (molasa: terciarne apnenčaste ali peščene plasti v alpskem predgorju -op.prev.). Najvišja vzpetina zaobljenih, nenevarnih in zelenih flišnih gorstev (fliš: pogosto menjajoče se tanke plasti laporja in peščenjaka-op.prev.) Allgäuskih Alp je vrh Riedberger Horn, 1786 m. Ker majhen prostor nudi najrazličnejše pogoje za življenje oz. habitate (tla, višina, podnebje), se je tu razvilo zelo bogato rastlinstvo. V dolinah prevladujejo kmetijsko obdelane travniške površine, in mešani listnati gozdovi, ki jim sledijo gorski gozdovi, v katerih prevladujejo smreke. Na pašniških gorskih travnikih - kulturni krajini, ki jo je človek pridobil s krčenjem gorskega gozda - alpsko cvetje zasije v vsej svoji lepoti. Tako spomladi južne gorske strmine prekrivajo živomodri cvetovi Clusijevega svišča, prevzamejo pa nas tudi rožnatordeči moknati jegliči in zlatorumeni gorski avriklji. V začetku junija lahko tukaj najdemo zagotovo najlepšo algaäusko o