|
|
The glaciers have dramatically receded since the middle of the 20th century. In the scour zones, however, the last floods of 1850 and 1920 can still be clearly traced on the side moraines. The development of the vegetation, from the first pioneer plants in the glacial scour zone to the vividly coloured mixed plant populations in the area of the 1850’s moraines, is of great botanical interest.
|
|
|
Kotanja pod prelazom Bielerhöhe je celinsko razvodje rek Ren (Baltik) in Donave (Črno morje) in povezuje dolini Paznauntal in Montafon. Ob pogledu na akumulacijsko jezero Silvretta se pred našimi očmi zvrstijo ugledni zaledeneli predstavniki vorarlberških tritisočakov: Piz Buin (z 3.312m najvišji vrh pokrajine), Silvrettahorn (3.244m) in Schneeglocke (3.223m). Vzhodno od tu se nad ledenikom Vermunt kot skupno stičišče občin Vorarlberg, Tirol in Graubünden dviga vzpetina Dreiländerspitze (3.197m). Ledeniki so od sredine 20. stoletja izpostavljeni naglemu topljenju. Na strankih morenah so visoki nivoji ledenika iz obdobja med 1850 in 1920 še dobri vidni. Za botanike je zanimiv razvoj rastlinstva od prvih pionirskih rastlin na čelu ledenika, pa do mešanih rastlinskih združb na morenah iz leta 1850. Potoki, ki izvirajo v čelu ledenikov Vermunt in Ochsental, tvorijo začetek reke Ill. Ill kot glavna reka teče skozi dolini Montafon in Walgau, in se pri kraju Feldkirch izliva v Ren. Gorska veriga med Partenenom in prelazom Hochmaderer velja za ekološko zgledno, v glavnem prvobitno in naravno gorsko biotopno področje in je značilno za silikatne Alpe v Vorarlbergu. … Dragocenost te pokrajine ni le v njeni prvobitnosti in precejšnji neokrnjenosti, temveč tudi v popolni paleti alpske favne (razen iztrebljenih večjih zveri), ki jih je najti v dobrih populacijah (Georg Grabherr, Biotopinventar Montafon, 1984, 804). Tukaj so se že pred nekaj desetletji udomačile tudi večje črede alpskih kozorogov. Kjer se danes razprostira akumulacijsko jezero Silvretta, je ravnica visokogorske doline do konca 30-ih let prejšnjega stoletja služila kot alpski pašnik Großvermuntalpe. Z Vermuntom so od srednjega veka dalje gospodarili retoromanski kmetje iz Ardeza in Guarda v občini Unterengadin. Med interglacialno otoplitvijo še ni bilo zelo nevarno, živino gnati po zaledenelem prelazu Vermunt. Od 16. stoletja naprej pa so se ledeniki pričeli premikati naprej, zaradi česar je bilo živino vedno težje voditi, tako da so Engadinci v 18. stoletju svoje planinske pašnike prodali montafonskim kmetom. Po I. svetovni vojni je postalo območje Vermunta glavna oporna točka leta 1922 ustanovljenih voralberških elektrarn na Illu. V letih 1925-1930 so zgradili vermuntsko akumulacijsko jezero z vermuntsko elektrarno v Partenenu, ter toplovod v Porenju, ki je bil prvi toplovod v Evropi. V letih 1938-1952 so zgradili še zbiralnik Silvretta in zgornjo elektrarno v Vermuntu. Dovoz, ki je bil sprva namenjen
|
