|
Pravim, da je Badke velik dar za Bruselj. Gladko ovrže vsak kliše o Palestincih. In še več, prestolnica plesa se sooča s svojimi mejami: ta eksplozija kolektivne telesnosti ni slog, ni disciplina, pač pa globoko ukoreninjena vera telesa v oblike komuniciranja s prostorom in z drugimi v tem prostoru. To je vir, ki ga mi pač nimamo, a ga občinstvo (različno občinstvo KVS v Bruslju in tisto na festivalu v Zürichu) željno vsrkava. Ne gre za to, da mi rešujemo Palestince, temveč prihajajo Palestinci rešiti nas – pred našim prevladujočim možganskim plesom.
|